Kadar nekdo razvrednoti tvoje življenje, imaš na izbiro kar nekaj možnosti. Predvsem dve. Lahko se z njim strinjaš in praviš, da je tvoje življenje res ničvredno ali pa se z njim ne strinjaš.
a) strinjam se, moje življenje je res ničvredno
Ljudje, ki nismo želeli razmišljati in ljubiti, smo si zgradili takšen sistem, ki vzgaja naše otroke in sili tudi nas v totalno zaničevanje človeškega življenja. Ljudje smo v očeh sistema in soljudi samo številke, predmeti, nebodigatreba. Kadar govorimo o nasprotnem spolu, uporabljamo besede kot so ku_ac, piz_a... Takšno je naše spoštovanje človeka. In to se v ljudeh nabira in sčasoma se veliko ljudi strinja s sistemom in z veliko večino in si vzame življenje. Ali so takšni ljudje uporniki? Ne. Tistim, ki so jih zaničevali, so še pomagali. Kar so ljudje in sistem začeli, so oni dokončali. Sistem ni cenil njihovega življenja, sistem jih ni ljubil in tudi oni se niso ljubili.
Toliko lepih trenutkov so doživeli v življenju, a ker so ljudje rekli, da je to vse ničvredno, so se strinjali z njimi in si vzeli življenje ali pa so preprosto otopeli. Čeprav še živijo, so v nekem smislu mrtvi - ne mislijo, ne čutijo in samo čakajo, kdaj se bo njihovo življenje, ki mu pravijo trpljenje, končalo. Sistem ni cenil življenja in oni so podobni sistemu - tudi oni so zaničevali svoje življenje.
Druga možnost pa je, da se človek strinja s svojim nadrejenim, s svojo ženo, z možem, s starši, "prijatelji", verskimi voditelji, da je res ničvreden. A to mu nekako vseeno ne diši preveč. Tega bremena bi se rad znebil. In kaj stori? Prav tako kot so zatirali njega, zatira tudi on druge. Močnejši so zatirali njega in on jim postane podoben - tudi on zatira šibkejše. Potem se bolje počuti. Znori na svoje otroke, na medicinske sestre, na bančne delavce, na policiste znori že malo redkeje, saj so ponavadi močnejši od njega in njegovih somišljenikov. Znori na živali, na politike - na vsakogar, ki se ne more braniti. Rad govori vice, s katerimi žali ljudi. Ali je ta oseba upornik? Ne, on je del sistema, ki uničuje življenja. Sistem, ki zaničuje življenja, se mu gabi, a on ga s svojimi dejanji podpira. Ali je to pametno? Seveda ni pametno. To tudi ni ljubeče. Pamet in ljubezen sta vedno povezana med seboj.
b.) ne, moje življenje ni ničvredno
Oseba, ki se ima za upornika, pa to ni, izlije ves svoj bes na tiste, ki jo zatirajo. Ponovno postane podobna tistim, ki jih sovraži. Ona sovraži idejo, da je njeno življenje ničvredno. Z ljudmi, ki ji to pokažejo z dejanji ali z besedami, se ne strinja. A kaj stori? Kakor so oni razvrednotili njeno življenje, tako razvrednoti tudi ona njihovo življenje. Npr. politiki (ki so grešni kozli) in obubožano ljudstvo, ki si želi revolucije in prelivanja krvi (in je sokrivo za situacijo). Niti eni niti drugi ne cenijo življenja. Upornik jim postane podoben. Postane podoben tistim, ki jih sovraži. Ali je to pametno? Ponovno je odgovor ne. Ni pametno in ni ljubeče. Vsi vemo, kam to vodi. Nekdo te sovraži in zaničuje in ti zaničuješ njega še bolj in zato on tebe še bolj zaničuje in zato ti njega še bolj zaničuješ in zato on tebe še bolj zaničuje... vse do dokončnega uničenja. Take vrste upornik ni upornik, ampak je del sistema. Ni ljubezni, ni pameti, ni rešitve.
Ostala nam je samo še ena možnost. Vemo, da prve tri ne delujejo. Ali bo delovala ta? Seveda bo delovala :) Pravi upornik je popolnoma drugačen. On ne zaničuje življenja. Če ga ljudje, ki so močnejši od njega tlačijo, se z njimi ne strinja. Ne zaničuje svojega življenja, čeprav ga drugi zaničujejo. Ne zaničuje življenja šibkejših od sebe, ampak jih celo ščiti. Ne zaničuje življenja tistih, ki pravijo, da je njegovo življenje ničvredno. On nasprotuje ideji, ki je pripeljala do težave. On nasprotuje ideji, da je življenje ničvredno. In to je pravi upornik. Z vso močjo se bori proti IDEJI in ne proti človeku. Če ga kdo prizadane z lažjo, ne bo zasovražil človeka, ampak laž. Laž je tista, ki ga je ranila. Zato se ne bo družil z njo. Ne bo se zatekal k njej na pomoč itd.
Zakaj lahko tako deluje? V življenju je prejel ljubezen, nekdo je cenil njegovo življenje ne glede na to kdo je in kaj je in to sedaj živi v njem. In kakor so cenili njegovo življenje, ko je bil baraba in se je kazal dobrega in ljubečega, tako tudi on ceni življenje tistih, ki ga zatirajo. Na ta način se širi ljubezen. On je resnični upornik proti sistemu, ki ga večina podpira.
Ali vsakdo prejme ljubezen? Ko je ljubezen v njem že zadosti zrasla, jo lahko vsakdo opazi, a kljub temu je ne bo prejel vsak. Nekateri se zavestno raje odločijo za sovraštvo do življenja. To je naša svobodna volja.
V njegovem življenju, v življenju v ljubezni ima smisel vsako trpljenje, ki ga je naš upornik doživel. Trpljenje ga je vodilo k temu, da se je uprl zatiranju. Ve, da je bil tudi sam baraba in je zato ponižen - ne povzdiguje se nad druge in jih ne tlači. Kolikor ljubezni je v življenju prejel, še več je želi podeliti z drugimi.
Nekateri ljudje pa se raje odločijo za drugo smer. Kolikor trpljenja so v življenju doživeli, še več ga želijo podeliti. V življenju sem bil tolikokrat ponižan že kot otrok - vsakodnevno. Redki so bili trenutki, ko sem se počutil varnega. Redka so bila mesta, kjer sem bil varen in redki so bili ljudje, ob katerih sem se počutil sprejetega ne glede na to, kakšen sem bil. V osnovni šoli sem dvakrat izgubil živce (sovraštvo se je prelilo čez rob). Po letih in letih maltretiranja, so močnejši od mene zbežali ali pa sem jih jaz poškodoval. Ko me je kasneje pri dvajsetih neki fant, ki sem ga prvič videl, dobil v takšno situacijo, o kateri ne želim govoriti, ker ne želim ljudem pokazati, kako učinkovito in preprosto lahko ubiješ človeka - če bi mi naslonil pištolo na sence, obstaja možnost, da se rešiš. On me je dobil v takšno situacijo, v kateri ni bilo variante, da bi se rešil. Čakal sem, da me bo ubil. No, ni me ubil. Mislim, da je bil on tisti, ki je nekaj tednov pred tem nekomu zlomil roko ali nogo. Naslednji dan sem jokal, jokal sem, ker sem ga v mislih živega odrl in rezal na koščke. Rekel sem: "O, ljubi Bog, daj da ga ne ubijem..." Cel dan sem ga v mislih rezal in že naredil scenarije, kako ga bom "pospravil". Inteligenten sem zadosti, da pospravim nekega navadnega pretepača. Za to storiti niti ne potrebuješ kaj dosti inteligence, mogoče jo potrebuješ samo zato, da te ne dobijo. In pretrpel sem že zadosti, da bi to storil. A tega nisem storil. Nekdo pa to stori. Ali sem zato boljši od njega? Seveda ne. Kakor so mene zatirali, tako sem tudi jaz razvrednotil življenje marsikateri osebi. A sedaj je tega dovolj. Tega ne želim več! To nikamor ne vodi. Ne želim sejati sovraštva, pač pa ljubezen.
A ljubezni ne moreš dajati naprej, če je nisi prejel... Kakor malo sem jo prejel, toliko več jo želim dati. To je popolnoma drugačen način življenja.
Ko se enkrat začneš boriti proti IDEJAM, ki so sovražne življenju, a se kažejo kot prijateljice, takrat moraš biti prepričan v moč ljubezni in vedeti moraš, kaj te čaka. Če želiš živeti v ljubezni, se moraš odreči škodljivim IDEJAM. Ljudje, ki živijo na račun takšnih idej, postanejo zelo oškodovani, če si preveč uspešen in te zato želijo "pospraviti". Proti komu se človek bori? Praktično proti vsem, še proti sam sebi :) Ali se sploh zavedaš, koliko koristi je od mladega, zadrogiranega in posiljenega dekleta? Ali se zavedaš, koliko profita ustvari mlad fant, ki se razbije z avtom pri 180 km/h? Policija, psihologi, duhovniki, pogrebniki, cvetličarji, gozdarji, izdelovalci krst, mediji, zdravniki, cestarji, avtomobilska industrija, mafija, pivovarne (in pivovarniški delavci)... vsi služijo na račun uničenih življenj. Ideja tega sveta je jemanje, nebeška ideja pa je dajanje. Ker vsi služimo na račun uničenih življenj, širimo ideje, ki so življenju škodljive. Čas je, da jih razkrinkamo in se jim odpovemo. Postanimo pravi uporniki ;)
